Marko Pascal Rožman: Sam

Prazna cesta, ni več ljudi.
Na ulicah videti je le še zveri.
Tam v temi v parku na klopci sedim.
In rišem dežnik
in pa starko, kako se smeji.

Sam sredi noči zavite v meglo.
Sam brez skrbi ujetih v telo.
Kot dežna kaplja v morju sem jaz,
kot list v vetru,
odnaša me sem ter tja.

Pozno že je zelo, domov jaz odhajam.
Dež počasi preneha in megla izgine.
Zvezde ugašajo in že se dani.
Nov dan je pred mano
in to me skrbi

Sam sredi noči zavite v meglo.
Sam brez skrbi ujetih v telo.
Kot dežna kaplja v morju sem jaz,
kot list v vetru,
odnaša me sem ter tja.

* * *

prazen, pranza, prazno tom
ni  finns inte

več mera
ljudi folk

na ulicah på gatorna

videti je  syns

zveri vilda djur, odjur

tema mörker

klopca bänk

sedim jag sitter
rišem jag ritar, tecknar

starka gammal kvinna
smeji se skrattar
sam, sama ensam

sredi mitt i
zavite  höljd

megla dimma
brez utan

skrbi bekymmer
ujetih fångade

telo kropp
kot som

dežna regn-

kaplja droppe
morje hav

list blad, löv

veter vind
odnaša för i väg

me mig

sem hit

ter och

tja dit
pozno sent

domov hem

odhajam jag beger mig

dež regn

počasi sakta

preneha slutar, avtar
izgine försvinner
zvezda stjärna

ugaša slocknar

se dani det dagas, det gryr
pred framför

mano mig
skrbi bekymrar